Danes sem bila na izletu, in če ne bi imela ročne svetilke, bi ostala brez možnosti, da raziščem votlino v zemlji. Zelo rada hodim na sprehod v en gozd, ki je bolj skrit in kjer ni veliko ljudi. Včasih to pomeni, da se znajdem na kakšni poti, ki ni ravno pot, in moram potem za nazaj vklopiti navigacijo, da se znajdem. Ampak mi je pa celoten sprehod tako zelo zanimiv, da vedno odtehta tudi to, da občasno izgubim.
Ko sem že mislila, da sem imela cel gozd v malem prstu, pa sem videla, da sem se zmotila, saj sem našla na poti, kjer sem bila danes neko votlino med skalami. Ko sem že imela prižgano svetlobo iz ročne svetilke, sem najprej pomislila, če je varno, da grem sedaj v to votlino. Ne bi bilo verjetno dobro, če bi, medtem, ko bi s svetlobo iz ročne svetilke, posvetila kakšnemu medvedu v glavo, ko ravno spi. Dobro, če bi spal naprej, ne bi bil problem, če bi se pa zbudil, bi pa verjetno bilo vse skupaj zelo neprijetno zame.
Nisem sicer imela podatka, da se tukaj nahajajo kašne živali, ki bi bile nevarne, ampak ne glede na to je bil adrenalin vseeno prisoten. Kljub temu sem bila preveč radovedna, da bi ostala zunaj votline v skali, ker sem bila preveč radovedna, da raziščem nekaj, kar mi ne pride na pot vsak dan. Ponovno sem prižgala svetlobo iz ročne svetilke in počasi vstopila v votlino. Pazila sem, da sem hodila kar se da po tiho, da res ne bi naletela na kakšno nevšečnost. Ko sem bila že. Zelo globoko v votlini sem prišla do konca. Možnosti, da grem naprej, ni bilo več in znašla sem se sredi velikega prostora v sami tišini ter s svetlobo iz ročne svetilke, pregledala vsak kotiček votline, ki je bil prav fascinanten.