Ko je pregled oči Maribor bil zaključen, je sledil izbor očal

Ko je prišel dan za pregled oči Maribor sem v resnici, kar vedela, kaj me pričakuje, tako da niti nisem bila najbolj presenečena nad tem. Odkrili so mi astigmatizem, kar je pomenilo, da bom dobila cilindre. Na enem očesu je pregled oči Maribor pokazal tudi malce dioptrije, ampak zelo malo. Vsekakor so bila očala neizbežna in tako se je lov na nova očala začel in morala sem najti očala, ki si jih bom izbrala.

Ko je pregled oči Maribor bil zaključen, je sledil izbor očal

Odločila sem se, da bom isti dan izbrala očala, saj sem vedela, da če bom odlašala, potem bodo minili meseci, preden bom jaz imela očala, ki mi bodo všeč. Priznam, da je bil to zelo težek izbor, ker niti nisem vedela, kje naj začnem. Niti nisem vedela, kakšne barve očal si želim. Ali bi raje imela črna, morda zlata ali srebrna. Ali pa prozorna? Res sem imela tako polne misli okoli tega, da sem mislila, da ta izbor nikakor ne bo končan in bom morala še enkrat priti sem, kjer je pregled oči Maribor in si izbrati očala. Vedela sem sicer, da če bom to naredila, da, bo trajalo tedne, preden bom spet tukaj, zato sem vztrajala do konca.

Po nekem času sem se končno odločim, da bom imela prosojen okvir očal. Le še model sem si morala izbrati. Tukaj je pa nastal še večji problem. Prej se mi je zdelo, da mi nič ne pristaja. Ko sem pa začela pomerjati različne modele prosojnih očal. So mi bile pa kart naenkrat vse všeč. Šla sem iz ene skrajnosti v drugo in nisem vedela, kako naj se odločim. Moram reči, da je bil pregled oči Maribor manj obremenjujoč, kakor pa izbira očala, ker sem iz tega, da ne bi imela očal, prišla do tega, da bi imela vsa prosojna. Ne vem, kako mi je končno le uspelo, da sem si izbrala očala in končno sem lahko odšla od tam, kjer je pregled oči Maribor, ker sem vse opravila. …

Prišla sem v leta, ko potrebujem očala

V naši družini ne nosi nihče očala, tako tudi sama nisem nikoli premišljevala, da bi potrebovala očala, čeprav se mi je včasih zdelo, da se moje oči preveč naprezajo. Prišla so tista leta, ko sem videla, da se z mojimi očmi nekaj dogaja. Preden sem jaz to sprejela je minilo kar nekaj časa, kajti enostavno mi ni bilo jasno, da moj vid ni več to kar je bil. Predvsem sem to opazila tako, da ko sem morala prebrati deklaracije nisem videla od blizu črk, tako sem si izdelke na katerih je bila deklaracija odmikala od oči, da sem dobila tisto daljino, ko sem lahko prebrala besede.

Prelom pa je bil, ko sem pri prijateljici pogledala na telefon in si ga odmaknila na daleč. Prijateljica mi je tako rekla, če ne vidim dobro in če je mogoče čas za očala, ker je videla, da odmikam telefon od sebe stran in da je to prvi znak, da na kratko ne vidim dobro. No, jaz še tega nisem vedela. Tisti dan sem prvič začela premišljevati, če res potrebujem očala in ugotovila, da to počnem že nekaj časa, vendar nisem polagala pozornosti, ker enostavno pri nas nihče ni nosil očala.

Prišlo je tako daleč, da sem šla na pregled in seveda mi je bila ugotovljena dioptrija, ni bila visoka, a za očala je definitivno bila, ker sem v službi delala za računalnikom in je zdravnik rekel, da mi bodo črke manj letale in da bom lažje delala, da ne bom naprezala oči.

Tako sem dobila svoja prva očala in ja potrebovala sem jih, to sem videla takoj, ko sem jih dala gor in šla delat za računalnik, to je bilo čisto nekaj drugega, kot pa prej. Res, sem očala potrebovala in končno jih imam. Moram pa se še navaditi na njih, ker sem sama sebi smešna.