Če bi bilo manj kot sto evrov, bi ga že zdavnaj imela, ampak tisti, ki je meni všeč, je še enkrat toliko. Imam pa vsak prestižen okus, pravi moj mož, ko me zaloti pri opazovanju kakšnih kosov pohištva, ki me ne pustijo pri miru. Tole lepo viseče gnezdo mi ga vsekakor ne da.
Kupila sem, kar sem imela namen kupiti in odšla domov. Moj mož me je zopet vprašal, kako je bilo videti viseče gnezdo, ker ve, da si ga ogledujem že nekaj mesecev in da se ne odločim za nakup. Sem ter tja seveda na glas sanjarim in zato ve za ta moj nesrečni del vrtnega pohištva. Največja dilema, ki jo imam, je ta, da se ga bom naveličala čez nekaj mesecev, kot sem se naveličala viseče mreže. Pa še kupila sem tisto ta veliko, da ne bo na nerodna, ki se kar zvije. Pa me je vseeno minilo. Saj vem, da sem čudna glede nekaterih stvari in da je moj čas za uporabo stvari nepredvidljiv. Vseeno je pa viseče gnezdo nekaj, kar bi takoj imela. Ko sem se usedla vanj prvič v eni trgovini, nisem hotela ven iz njega. Mož se mi je prav smejal in na koncu tudi prodajalka. Ampak ga vseeno nisem kupila.
Seveda sem možu odvrnila, da še vedno stoji tam v trgovini vsem in prav tako meni na očeh. Ponovno me je vprašal, ali ga bom kupila in sem mu nazaj odvrnila, da ne vem. Imam zelo veliko željo po tem, da si naredim še eno tetovažo letos in ne vem, kaj bi raje imela. Pa še z enim lepotnim posegom se spogledujem že kakšno leto in tudi ne vem, kaj naj. Dve stvari si lahko izberem od teh treh, potem hočem pa naprej vlagati v glasbo.