V naši družini ne nosi nihče očala, tako tudi sama nisem nikoli premišljevala, da bi potrebovala očala, čeprav se mi je včasih zdelo, da se moje oči preveč naprezajo. Prišla so tista leta, ko sem videla, da se z mojimi očmi nekaj dogaja. Preden sem jaz to sprejela je minilo kar nekaj časa, kajti enostavno mi ni bilo jasno, da moj vid ni več to kar je bil. Predvsem sem to opazila tako, da ko sem morala prebrati deklaracije nisem videla od blizu črk, tako sem si izdelke na katerih je bila deklaracija odmikala od oči, da sem dobila tisto daljino, ko sem lahko prebrala besede.
Prelom pa je bil, ko sem pri prijateljici pogledala na telefon in si ga odmaknila na daleč. Prijateljica mi je tako rekla, če ne vidim dobro in če je mogoče čas za očala, ker je videla, da odmikam telefon od sebe stran in da je to prvi znak, da na kratko ne vidim dobro. No, jaz še tega nisem vedela. Tisti dan sem prvič začela premišljevati, če res potrebujem očala in ugotovila, da to počnem že nekaj časa, vendar nisem polagala pozornosti, ker enostavno pri nas nihče ni nosil očala.
Prišlo je tako daleč, da sem šla na pregled in seveda mi je bila ugotovljena dioptrija, ni bila visoka, a za očala je definitivno bila, ker sem v službi delala za računalnikom in je zdravnik rekel, da mi bodo črke manj letale in da bom lažje delala, da ne bom naprezala oči.
Tako sem dobila svoja prva očala in ja potrebovala sem jih, to sem videla takoj, ko sem jih dala gor in šla delat za računalnik, to je bilo čisto nekaj drugega, kot pa prej. Res, sem očala potrebovala in končno jih imam. Moram pa se še navaditi na njih, ker sem sama sebi smešna.
…