Moja babica je bila celo življenje izjemno aktivna – vsak dan je hodila na sprehode, rada je vrtnarila in se družila s prijateljicami. Potem pa se je nenadoma vse ustavilo. Ni mi želela povedati, kaj se dogaja, saj je navzven delovala popolnoma zdrava. Šele ko sem jo obiskala in vztrajala, da mi zaupa, sem začela razumeti, kaj točno se je zgodilo in zakaj se je njen ritem čez noč spremenil.
Babica mi je priznala, da gre za tinitus. Pri zdravniku je opisala stalni šum v ušesu – včasih kot pisk, včasih kot valovanje – in izvedela, da verjetno ne bo preprosto izginil. Zdravnik je omenil, da gre za tinitus – šumenje v ušesu pri starejših, kar jo je zelo prestrašilo. Sama sem začela brskati po spletu, brati izkušnje drugih in iskati načine, kako živeti s tem. Veliko ljudi je zapisalo, da jim pomagajo rutina pred spanjem, nežna glasba ali beli šum, vaje sproščanja, čuječnost ter pogovor z bližnjimi. Čeprav čudežne rešitve ni, me je to spodbudilo, da babici ponudim podporo in upanje.
Ko sem ji povedala, da se mnogi s časom navadijo na šum, je počasi začela preizkušati drobne korake: večer je zaključila z dihalnimi vajami, med branjem je tiho predvajala pomirjujoče zvoke, dopoldne pa je ponovno uvedla kratke sprehode. Po nekaj tednih mi je z nasmehom rekla, da je šum še vedno prisoten, a da ga vse redkeje opazi. Veselila sem se, ko sem slišala, da tinitus ni več zgodba, ki ji narekuje vsakdan – postal je le ena od stvari, na katere se je naučila ne odzivati.
Danes se babica spet udeležuje srečanj v društvu, vrtnari in ureja svoj mali zeliščni kotiček. Včasih jo šum preseneti, a ve, da z nežno rutino, podporo družine in pozitivnim pogledom lahko nadaljuje po svojih poteh. Njena izkušnja me je naučila, da potrpežljivost, realna pričakovanja in drobne navade naredijo veliko razliko – tudi takrat, ko se zdi, da rešitve ni.…