Ko sem se pred nekaj leti preselil v novo okolje, sem iskal način, kako se vključiti med ljudi in hkrati ostati fizično aktiven. Povsem po naključju sem naletel na lokalni športni center, kjer so imeli lepo urejena tenis igrišča. Odločil sem se, da preizkusim in že po prvi uri igre sem vedel, da bom ostal.
Zanimivo je, kako hitro se navežeš na določena igrišča. Eno mi je posebej priraslo k srcu. Bilo je obdano z zelenjem, rahlo senčeno, z mirnim vzdušjem. Tam sem začel igrati z drugimi rekreativci, spoznal ljudi različnih starosti in ozadij, a z isto strastjo do igre.
Tenis igrišča so postala moj prostor pobega – ko imam za sabo naporen dan, že sama priprava torbe in prihod na igrišče pomeni, da preklopim glavo. Zrak, gibanje, fokus na žogo, vse to me pomiri.
Danes si življenja brez teh popoldnevov na igrišču sploh ne predstavljam več. Tenis igrišča so postala prostor, kjer ne skrbim za rezultat, temveč za občutek gibanja, povezanosti in notranjega miru.
Poleg same igre me pri tenis igriščih navdušuje tudi rutina, ki jo razviješ okoli njih. Vem, da bom ob določenih dneh igral, da bom srečal znane obraze, da bo ob robu igrišča vedno kdo, s komer spiješ kavo po tekmi. Vzpostavi se občutek skupnosti, kar mi ogromno pomeni. Niso samo loparji in žogice, je pogovor med menjavo strani, je vzpodbuda po dobri točki, je smeh po nerodnem udarcu.
Včasih pridem na igrišče utrujen ali razdražen, a ko odigram eno uro, grem domov z bistveno boljšim občutkom. Telo je utrujeno, a glava spočita. Prav to mi daje tenis – fizični napor, ki sprosti tudi misli.
Če bi mi kdo pred leti rekel, da bodo tenis igrišča moj prostor za sprostitev, osebni napredek in druženje, mu verjetno ne bi verjel. Zdaj pa vem, da bom, dokler bo šlo, vsaj nekajkrat na teden tam, s torbo na rami, sveže napetim loparjem in z veseljem v sebi.…